Ena od najbolj perečih težav v slovenskem prostoru je stanovanjska problematika. Na eni strani so prazna, velikokrat nizkokvalitetna stanovanja, ki se prodajajo ali oddajajo po smešno visokih cenah, na drugi pa ljudje, ki si obupno želijo lasten dom. Po ekonomski plati ni nenavadno, da se z višanjem povpraševanja po določenem produktu viša tudi njegova cena, toda prišlo je tako daleč, da si lahko primerno stanovanje privošči le še peščica ljudi.

STANOVANJSKA PROBLEMATIKA SLOVENIJE

Že pred gospodarsko krizo se je pokazal trend višanja deleža nezasedenih stanovanj, ki je posledica visokega odstotka lastniških nepremičnin v Sloveniji in pa finančnih špekulacij, zamegljenih z vero v dobičkonosnost stanovanjske naložbe. Sedaj pa je stanje le še slabše. Z vzgonom nepremičninskega balona so gradbena podjetja pospešeno vlagala v izgradnjo novih stanovanj, največkrat po sistemu “poceni zgradi in drago prodaj”; razplet zgodbe, polne solz in razočaranj, pozna verjetno vsak (nekajpodobnega se je pripetilo tudi v Španiji). Globalna in lokalna situacija se je poslabšala do te mere, da se za povprečne plače lasten dom smatra že za luksuz. Socialnih in neprofitnih stanovanj, ki bi lahko pripomogla k izboljšavi razmer, pa ni dovolj. Podskupina prizadetih smo tudi mladi, ki vztrajno podaljšujemo bivanje v “hotelu mama” ali kako drugače zavlačujemo s svojo popolno samostojnostjo in dajemo starejšim dober razlog, da nas imenujejo “izgubljena generacija”.

Kako se lahko rešimo te kočljive situacije? Najbolj socialno bi bilo povečati delež subvencioniranih in neprofitnih stanovanj ter s tem cenovno uravnati trg (večja ponudba denarno dostopnejših stanovanj bi zmanjšala povpraševanje po nepremičninah in posledično prisilila zasebne lastnike v znižanje cen). Glede na skope denarne zaloge občin, ki so jih izsušila podkupovanja, korupcije, polnjenje žepov raznih funkcionarjev in druge nemoralne aktivnosti, je ta opcija nerealna ali pa vsaj neizvedljiva v naslednji dekadi. Lahko tudi počakamo na konec finančne krize in s tem višje plače ter večjo kupno moč prebivalstva. Nočem biti pesimist, a obstaja vic, ki se glasi nekako tako: neznanec vpraša ekonomista: “Ej, kdaj bo pa konec te krize?”, ta pa mu odgovori: “Nikoli! Kar navadi se nanjo.” Osebno se strinjam z ekonomistovim odgovorom, saj sem prepričan, da poti nazaj ni, vsaj ne v enakem družbenem sistemu. Četudi bi se kapitalizem nekako pobral, bi se krizna zgodba zaradi požrešnosti vodilnega sloja prebivalstva tako ali tako ponovila. Nepremičninski problem ni rešljiv s trenutnimi klasičnimi metodami iz politike in gospodarstva, temveč je predvsem odvisen od nas samih; od naše mentalitete in odprtosti do drugačnega pogleda na zasebno lastnino. Odvisen je od tega, ali lahko premagamo lasten pohlep in postanemo bolj solidarni do drugih.

PRAZNA STANOVANJA V ŠTEVILKAH

Statistični urad RS je na začetku leta 2011 ugotovil, da je v Sloveniji praznih 175.000 stanovanj s skupno površino nekaj več kot 12.000.000 kvadratnih metrov! Skupno je v Sloveniji 844.656 stanovanj, se pravi, da je skoraj 21 % stanovanj praznih.

V državi je praznih kar 175.000 stanovanj s skupno površino nekaj več kot 12.000.000 kvadratnih metrov! Skupno je v Sloveniji 844.656 stanovanj, se pravi, da je skoraj 21 % stanovanj praznih.

Celoten zapis se nahaja na Portalu PITA.

 

4 odgovorov na “Stanovanjska problematika Slovenije: je pereči problem mogoče rešiti?”

  1. valerija špehar pravi:

    z napisanim se popolnoma strinjam

  2. ...... pravi:

    dokler bo v tej državi prevladovala filozofija in praksa:” udri po vsakem, ki je uspešen, bolj produktiven, bolje plačan” vse to v imenu kao “pravične porazdelitve, sociale ipd. se v tej državi ne bo spremenilo popolnoma nič, ker enostavno ni potrebe, ubistvu takšno stanje nekaterim celo ustreza, sej veš, te (oz. 95% folka) držijo za jajca za vsak malce večji nakup, krasno……
    sicer ideje res niso slabe, a opozarjam, če ne bomo spremenili fundamentalnih stvari nima smisla žal…
    moram reči,da sicer sam hodim veliko po svetu in da jih sedaj pa že res poznam kar nekaj, ki so odšli s trebuhom za kruhom in tam kjer so, ni problemov, so zadovoljni imajo perspektivo in zato ni slučaj, da velikokrat nazaj pridejo uspešni in cenjeni, čisto enostavno, brez nakladanja in filozofiranja, ostane jim dovolj za življenje oz. življenske potrebe to je to, pri nas smo pa vsi vedno bol revni in zapufani, brez služb in perspektive za prihodnost, politična elita nas pa prepričuje kako je vse ok, še mal vam davke dvignemo, še mal več vam poberemo, še mal birokracije nardimo, sami pa svoj denar in podjetja selijo tja kjer so pogoji ugodnejši…..sej pravim začet je treba na začetku ne nekje na sredi in še to napol……

  3. matbrd pravi:

    “… ostane jim dovolj za življenje …” mislim, da je prav to eden izmed najpomembnejših pogojev za razvoj družbe, ker so drugače ljudje preobremenjeni s služenjem denarja in potem sprejemajo dodatna dela, delajo na črno, opravljajo ilegalne stvari, skušajo iztržite vse ugodnosti ipd. Ali se zaradi tega dvigne minimalna plača za neko dostojno življenje, ali se pa res uvede UTD, pri čemer obstaja nevarnost, da bodo ljudje enostavno nehali delat ob takšni ugodnosti.

  4. matbrd pravi:

    Vsi, ki ste zainteresirani pomagati pri raziskovanju zgoraj opisanega problema in najti potencialne rešitve za to oz. ste se znašli v podobni situaciji, ste vljudno vabljeni k izpolnjevanju sledeče ankete: https://www.1ka.si/a/47321

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !